V predstavi Nima fantič kapice … Branka Potočana v ospredje stopa telo, v katero se vpisujejo naši spomini, občutja in objekti, ki nam na poteh prihajajo nasproti. Predstava je zgodba o krajih in prostorih, iz katerih izhajamo, v katerih se srečujemo in ki jih skupaj doživljamo. Včeraj. Danes. Jutri. Zgodbo pripovedujejo akterji oziroma akterke, ki padajo, se pobirajo, med seboj manipulirajo, se združujejo in razdružujejo, visijo med zemljo in nebom ter ves čas komu (ne)zavedno sledijo. Ob tem navidezno in resnično preizkušajo prestopanje meja ter se soočajo z omejitvami skozi različne umetniške oblike. S svojo neposrednostjo ustvarjajo žanrski konglomerat, ki omogoča vzporedna branja osebnega in družbenega ter samosvojo interpretacijo vloge telesa v »novi« družbeni realnosti. Branko Potočan & Fourklor: »Skozi sebe skušamo hkrati govoriti o drugem. Kdo je drugi, ki odloča namesto nas? Vsak od nas je lastnik svoje glave, svojih misli, svojega telesa, ki s svojo specifiko in osebnim mikrokozmosom vnaša razlike, ki jih nekdo drug vztrajno tepta.«

Nima fantič kapice … je predstava, ki v dinamičnem razmerju do zunanjosti skuša ustvarjati nove svetove, čeprav se je kontekst radikalno spremenil.

​

"Nima fantič kapice, kapica ima fantiča,
prihrumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantiča."
(Oton Župančič)


 

Ideja, koreografija in scenografija: Branko Potočan
Soustvarjanje in ples: Anamarija Bagarič, Jana Menger, Tajda Podobnik, Branko Potočan, Tini Rozman, Veronika Valdes
Avtor glasbe in izvajalec:  Goran Završnik
Izvajalke na vrvi: Nina Bučuk, Nina Grguraš, Kristina Martinc
Nastopajo tudi: FPZ Z'borke
Dramaturgija: Andreja Kopač
Fotografija: Drago Videmšek
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Oblikovanje tiskovin: Cankarjev dom
Produkcija: Zavod Vitkar, Cankarjev dom

Fouklor je skupina fizičnega gledališča, ki jo je Branko Potočan leta 1994, potem ko se je po triletnem delovanju v skupini Ultima Vez z znamenitim koreografom Wimom Vandekeybusom vrnil v Slovenijo, soustanovil skupaj z Jano Menger, Sebastijanom Staričem in Dušanom Teropšičem. Skupina vse od začetkov razvija specifičen gibalni jezik, ki je v vsaki predstavi nekaj posebnega: bodisi poetski in hudomušen bodisi neustavljivo fizičen in brutalen. Ves čas je poudarek na telesu oziroma telesih, ki pripovedujejo zgodbe, kjer skoraj vedno v »različnih vlogah« nastopajo tudi rekviziti. S skupino je do sedaj ustvaril več kot dvajset celovečernih predstav in z njo prejel številne nagrade, kot na primer nagrado Zlata ptica leta 1996, nagrado režije na festivalu INFANT v Novem sadu leta 1997 in nagrado na festivalu MESS v Sarajevu leta 1998. Leta 2007 je s predstavo Zarjavele trobente prejel glavno nagrado občinstva na festivalu Gibanica, leta 2011 pa glavno nagrado strokovne žirije na mednarodnem festivalu PUF v Pulju za predstavo Skozi oči dotika. Skupina je med delovanjem sodelovala s številnimi drugimi plesalci in performerji, kot so: Katarina Stegnar, Leja Jurišić, Tina Janežič, Borut Bučinel, Primož Bezjak, skupina BITNAMUUN in mnogi drugi. V zadnjih petih letih jedro skupine Fourklor sestavljajo plesalke mlajših generacij, ki so postale stalne članice zasedbe in nastopajo tudi v predstavi Nima fantič kapice…: Anamarija Bagarič, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdes, ki bodo na odru skupaj z ustanovnima članoma, Jano Menger in Brankom Potočanom.

​

Vstopnice

​